Zgodba o zakonu o državnem gozdarskem podjetju

V parlamentu in prek medijev v zadnjih dneh poteka burna razprava o državnem gozdarskem podjetju. Ker sem se v preteklosti s slovensko gozdarsko politiko veliko ukvarjal in jo (vsaj teoretično) dobro spoznal, sem se odločil napisati komentar dogajanja.

Foto: Capture the Uncapturable

V mojem spominu sega začetek zgodbe o državnem gozdarskem podjetju v leto 2012. Ob prvih znakih prenove gozdarske zakonodaje smo pri Umanoteri začeli s pobudo Koalicija za gozd, ki se še danes zavzema za skupni interes državljanov v slovenskih gozdovih. Na začetku zgodbe nas je obiskal minister za kmetijstvo in okolje mag. Dejan Židan, s katerim smo imeli prijeten in odprt pogovor o problematikah javnega interesa v slovenskih gozdovih. Takrat sem dobil občutek, da bodo stvari v državnih gozdovih šle na bolje in verjamem, da se je pot do nove ureditve začela z iskreno dobrimi nameni. Ena izmed ključnih motivacij pri sprejemu nove zakonodaje je bila odprava koncesijskega sistema, ki je po mnenju večine ekonomsko oškodoval državo in proizvedel t.i. “gozdarske barone“.

Druga etapa zgodbe so bila številna strokovna posvetovanja, ki so jih organizirale različne institucije, med drugim Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete in Državni svet (soorganizirala Umanotera oz. Koalicija za gozd). Na posvetih je postalo jasno, da so stališča različnih deležnikov  v zakonodajnem procesu zelo raznolika in da je kvaliteten kompromis zelo težak in malo verjeten. V tem času so na MKGP ustvarili delovno mesto državnega sekretarja za gozdarstvo – zasedel ga je Miha Marenče, ki je kmalu postal eden od glavnih akterjev pri sprejemu nove zakonodaje. Vmes se je zamenjala tudi vlada (Alenko Bratušek (PS) je na predsedniškem mestu zamenjal Miro Cerar (SMC), SD pa je ostala v koaliciji in mag. Židan na ministrskem mestu (MKGP))

Različne institucije so predlagale različne modele organiziranosti. Po mojem občutku se je večina stroke nagibala proti dodatni delitvi odgovornosti oz. k združevanju institucij, ki sodelujejo pri gospodarjenju (oz. nadzoru) v državnih gozdovih (trenutno je teh institucij 5: Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, Zavod za gozdove, koncesionarji (izvajajo dela v gozdu), Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo in njegov organ Gozdarska inšpekcija). To bi bilo smiselno, saj v praksi pogosto prihaja do podvajanja in nalog in prelaganja odgovornosti, krivda ob nepravilnostih pa se prav tako “porazdeli”, tako da na koncu ne odgovarja nihče. Trenutnemu položaju ne laska niti rivalstvo med različnimi institucijami, ki zaplete še poglablja. Kljub omenjenim problemom moram poudariti, da so po mojem mnenju slovenski državni gozdovi z vidika ekologije in trajnosti med najbolj zgledno gospodarjenimi na svetu, za kar gre zasluga veliki moči gozdarske stroke v preteklosti, ki se še danes kaže v strokovnem ravnanju zaposlenih Zavoda za gozdove.

Tretji del zgodbe je priprava in sprejemanje zakonodaje. Preveč časa je bilo porabljenega za posvetovanja brez jasnega namena in tako ga je že na samem začetku priprave zakona začelo primanjkovati. Proces priprave in amandmiranja zakona o državnem gozdarskem podjetju je bil velikokrat netransparenten in na mestih celo ilegalen, o čemer pričata izjavi izjava Koalicije za gozd in Urada informacijskega pooblaščenca. Pri tem procesu kot aktivist zaradi potencialnega konflikta interesov (zaposlil sem se pri enem od mejnih deležnikov, Gozdarskem inštitutu Slovenije) nisem sodeloval, so pa nalogo dobro opravili kolegi iz Koalicije.

Četrta etapa se ravnokar odvija v parlamentu. Spremljam jo le prek interneta in TV ekrana in moram reči, da vse skupaj izgleda relativno slabo. Podjetje nima poslovnega načrta, za njegovo ustanovitev pa se uporabljajo obrabljene politične floskule na temo izvoza lesa v Avstrijo in slovenske lesne industrije. Te problematike gozdarski zakon po mojem mnenju ne more rešiti, saj je ekonomija danes nadnacionalna in bo pri prekomernem mešetarjenju z lesom hitro prišlo do konflikta z evropsko zakonodajo o nelojalni konkurenci in posledično finančnih penalov.

Problem iztekajočih koncesij je bilo nujno rešiti (iztečejo se junija 2016) in zakonodajalcem bo uspelo zagotoviti pravočasno rešitev. Minister Židan ima prav, ko pravi, da bo uspeh podjetja bolj kot zakonodaje odvisen od tega, kdo bo podjetje vodil in od njegovih zaposlenih. Žal je po mojem mnenju rešitev preveč politična in premalo strokovna – še danes si iz javnih informacij težko sestavimo sliko, kako bo podjetje izgledalo in delovalo, nadzorovala pa ga bo predvsem politika. Gozdarska stroka je bila v procesu sprejema zakonodaje sodeč po javni debati večinoma preslišana, kar je slaba popotnica za strateške odločitve podjetja.

Ne pozabimo, da se pri ustanovitvi podjetja (in v zakonu) govori skoraj izključno o lesu, državni gozdovi pa morajo državljanom republike Slovenije v enaki meri kot ekonomske zagotavljati ekološke in socialne funkcije oz. dobrine. Čista voda, zrak, rekreacije in duševni mir so za večino Slovencev veliko bolj pomembni kot nekaj centov od prodanega lesa.

Po mojem mnenju novi zakon napoveduje konec sonaravne in ekološke romatnike v slovenskih gozdovih in napoveduje krepitev ekonomike v gozdarstvu. Glede na duh časa je to razumljivo, vseeno pa me zadnja misel navdaja z žalostjo.

Boris Rantaša

Pojasnilo: zakon o državnem gozdarskem podjetju je ljudsko poimenovanje, uradno ime zakona je: “Zakon o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije”.